Dva dneva obilnega dežja sta sprala meteorološko poletje in preobrazila gozd. Tla so bila prepojena, listje oprano, zrak pa nasičen z vlago, ki je nosila vonj zemlje in smole. Ko se je tretji dan sonce prebilo skozi krošnje, je bilo, kot bi vsa narava zadihala; kot bi bila vsaka kaplja dežja priprava na ta trenutek prenove in svežine. To je bil popoln okvir za naše srečanje – gozdno kopel, s katero smo se poslovile od meteorološkega poletja.
Bilo nas je kakšnih deset, žensk različnih starosti in življenjskih zgodb. Na prvi pogled tako različne, a v gozdu neverjetno povezane. Vsaka je nosila svojo zgodbo, skupaj smo delile moč, nežnost in odprtost za izkušnjo.
Posebno razsežnost srečanju je dodala ena udeleženka – kvantna fizičarka. Svoj razmislek je delila skozi znanstveno perspektivo, v jeziku atomov, delcev in vibracij. Povedala je, da je vse, kar obstaja, v svojem jedru nič drugega kot energija, ki vibrira na določeni frekvenci. To spoznanje je naše doživetje nenadoma povezalo s širšim razumevanjem: tisto, kar v gozdu občutimo kot mir, lahkotnost ali svobodo – je pravzaprav sprememba vibracije našega bitja.
Pogovor se je spontano razširil na vprašanje: kako dvigovati lastne vibracije?
Izmenjavale smo ideje in izkušnje – skozi barve, ki jih nosimo, skozi hrano, s katero hranimo telo, skozi občutke, s katerimi negujemo dušo. Ugotovile smo, da vsakodnevne odločitve niso majhne – vsaka od njih je vibracija, ki jo oddajamo in vračamo sami sebi.
V posebnem trenutku, ko smo sedele z zaprtimi očmi in so se prepustile moji vodeni vizualizaciji, je nenadoma zavel veter. Kot da bi nam narava poslala sporočilo: svoboda je v nas in vedno smo podprte. Bil je šepet gozda, potrditev, da je tisto, kar čutimo, močno. Postale smo se zavedne preproste, a globoke resnice: vse je energija. Brez dežja ne bi začutile tolikšne svežine. Sonce, ki se je pokazalo po dežju, ni bilo le svetloba – postalo je simbol prenove, notranje lahkotnosti in radosti.
Slovo od poletja je tako postalo veliko več kot simbolika enega datuma. Naše slovo se je spremenilo v praznovanje življenja. V praznovanje svobode, avtentičnosti in hvaležnosti. Jesen ni konec – je nov začetek, priložnost, da vstopimo v spremembo s srcem, polnim svežine in notranje moči.
Vedno znova pa me preseneti lepota skupnosti. Vsaka ženska, ki jo peljem v kopel, prinese svojo edinstveno energijo. Skupaj ustvarjamo energetsko polje, ki je vsakič drugačno, a vedno močno. Zame je to doživetje, ki me napolni in me spomni, da je to delo dar in poslanstvo. In na koncu – pogosto pridejo objemi. Tisti tihi, topli objemi, v katerih se začuti hvaležnost, povezanost in tisto neizrekljivo, kar se zgodi, ko narava in ljudje dihajo v istem ritmu.
Ne pozabite – jesen prihaja kot priložnost – da še naprej dvigujemo svoje vibracije, negujemo svobodo in avtentičnost ter gradimo življenje v sozvočju z naravo.