Marec pride s cvetjem, lepimi besedami in sporočili o ženski moči.
Za en dan se zdi, kot da svet opazi, koliko ženske nosijo. Skrb. Spominjanje. Organizacijo. Nevidna opravila, ki držijo skupaj družine, odnose, domove in življenja.
Potem pa dan mine. Cvetje ostane v vazi. Sporočila izginejo. Mnoge ženske pa se vrnejo v isti ritem: delo, dom, otroci, starši, partnerji, obveznosti in tihi seznam v glavi, ki se nikoli ne konča.
Zato se včasih vprašam: kaj pravzaprav praznujemo Žensko moč? Ali to, da smo se navadili, da ženske zdržijo preveč?
Marec je nenavaden mesec. Koledar pravi, da prihaja pomlad, telo pa pogosto še nosi zimo. Dnevi so daljši, jutra pa so še vedno hladna. Popki so že tam, vendar niso vsi pripravljeni, da se odprejo.
Narava ne hiti. Pred cvetom korenine že delajo v tišini. Seme se premika pod zemljo. Drevo se prebuja od znotraj, še preden se na vejah pokaže zelenje.
Morda je to lekcija, ki jo moramo slišati. Ne cveti vsaka ženska v marcu.
Nekatere so utrujene. Nekatere se pobirajo po zimi, ki je nihče ni videl. Nekatere šele znova začenjajo čutiti sebe. Nekatere še niso pripravljene na nove začetke, načrte, nasmehe in navdih.
Nekatere ženske ne cvetijo. Poganjajo korenine. In tudi to je rast.
Živimo v svetu, ki ima rad vidne rezultate. Hiter napredek. Jasno spremembo. Urejeno življenje. Občudujemo ženske, ki vse zmorejo, vse si zapomnijo, vse organizirajo in ob tem delujejo, kot da jim ni težko.
Toda včasih tisto, čemur pravimo moč, ni moč. Včasih je to utrujenost, ki se je naučila delovati.
Prava moč se morda začne šele takrat, ko si ženska prizna: tako ne morem več. Ne morem biti vedno dosegljiva. Ne morem biti vedno mirna. Ne morem vedno vsega nositi, popravljati in razumeti. To ni šibkost. To je vrnitev k sebi.
V naravi je golo drevo enako vredno kot tisto, ki cveti. Zima ni neuspeh pomladi. Tišina ni znak, da se nič ne dogaja. Vse ima svoj čas.
Tudi ženska ima svoj čas. Ko vodim ženske v gozd, pogosto vidim, koliko prinesejo s seboj. Tudi v tišini del njih še vedno nekaj rešuje. Kaj je treba narediti. Komu odgovoriti. Kaj pride potem.
Potem pa gozd počasi naredi tisto, česar si pogosto ne dovolimo. Ničesar ne zahteva. Ne potrebuje, da smo koristne, lepe, močne, razpoložene ali dosegljive. Samo sprejme nas.
In telo se počasi spomni. Ramena se zmehčajo. Dih se poglobi. Pogled začne opažati barve. Uho znova sliši ptice. Koža začuti zrak. Telo se spomni, da ni le orodje za obveznosti, temveč dom.
Morda ženske ne potrebujejo še enega opomnika, da so močne. Morda potrebujejo prostor, kjer jim ni treba biti ves čas močne.
Ne samo cvetje.Temveč čas. Spoštovanje. Počitek. Pomoč, preden se zlomijo. Prostor, da znova zaslišijo svoj ritem.
Ženska ne cveti zato, ker je marec. Ženska cveti, ko ima dovolj varnosti, nežnosti in časa, da se vrne k sebi.
In včasih začetek pomladi ni cvet. Včasih je korenina. Tiha. Skrita.
Živa.
In raste v svojem času.