Zima prinaša neko posebno mirnost in tišino. Vse je ogoljeno, upočasnjeno in skrčeno na bistveno. V tej tišini, ko so dnevi kratki in se narava umika vase, tudi mi ostajamo sami s seboj – z mislimi, ki jih sicer glasen vsakdan zlahka utiša.
Vsako zimo se ponavlja isti ritual. Koledar se obrne, leto dobi novo številko, od nas pa se pričakuje, da bomo bolj odločni, pogumnejši in učinkovitejši kot včeraj. Kot da je januar osebni gumb za ponastavitev, življenje pa projekt, ki mora imeti načrt, rok in merljive cilje.
In prav takrat, ko se vsa narava okoli nas spočije in zbira moč za novo prebujenje, pogosto podležemo kolektivni potrebi po novem začetku, od sebe zahtevamo več, sprejemamo pomembne življenjske odločitve, začenjamo biti novi, boljši mi. Od sebe zahtevamo več discipline, več jasnosti, več odločnosti. Kot da se mora novo leto začeti močno, vidno, z načrtom, ki ne pušča prostora za omahovanje.
Meni pa se z leti zdi, da je to morda največji nesporazum, ki ga imamo s spremembo. In z leti čutim do tega vse večji odpor. Kajti sprememba, vsaj tista, ki nekaj pomeni in ostane, redko pride z velikimi besedami in vnaprej določenimi roki. Pride tiho, skoraj neopazno, pogosto v trenutkih, ko smo pripravljeni priznati, da ne vemo natančno, kam gremo, a čutimo, da dosedanji ritem ni več vzdržen.
In nima zveze s koledarjem. Pride takrat, ko dozoriš in ko preprosto ne more več biti tako kot prej. Ne zato, ker moraš, ker je 1. 1., ampak zato, ker si od znotraj prerasel vse tisto, kar nisi več. To si lahko predstavljaš kot neko vrsto kokona, iz katerega si izstopil, ker si se razvil v nekaj večjega. In v kar se nikoli več ne moreš vrniti. In takrat je treba plavati. Z obrnjenim hrbtom temu, kar je bilo in česar ni bilo, in vsemu, kar bi moralo biti. In znanim obalam in daljnim vodam. Plavati in priplavati.
To so trenutki, ko odločitve, ki si jih sprejemal do takrat, izgubijo težo. In ko ostane samo ena. Tista najpomembnejša.
Bila so obdobja, ko sem tudi sama novo leto pričakala z jasnimi seznami. Natančno sem vedela, kako se bom prehranjevala, koliko se bom gibala, kaj bom prenehala delati in kaj bom končno začela. In skoraj vedno se je nekje sredi januarja ta notranji entuziazem zaletel ob utrujenost, ob resnično življenje, ob dneve, ki niso imeli moči za ambicijo. Nekje sem prebrala podatek, da le 8 % ljudi vztraja pri svojih novoletnih odločitvah.
Zato ne morem reči, da sem bila presenečena, ko sem odnehala. Bolj me je zanimalo, zakaj se to ponavlja. Kaj v meni ni dovolj dozorelo, da bi bila dovolj močna in dosledna.
V nekem trenutku sem, nekoliko utrujena od lastnih poskusov, sklenila, da ne bom sprejemala novoletnih odločitev. Ne zato, ker bi obupala, ampak zato, ker sem prvič začutila potrebo, da si dam prostor, brez potrebe, da bi takoj nekaj spreminjala.
In to je bil zame začetek. Ne spektakularen, ne viden drugim, a resničen. Osvobajajoč, bi rekla.
Učenje počasnosti
Zima me je naučila počasnosti na način, kot me ne more noben drug letni čas. Naučila me je, da mi ni treba vedno vedeti, kaj je naslednji korak, da je včasih dovolj začutiti, da je čas za postanek, za tišino, za umik.
Začela sem opažati, kako pogosto ignoriram signale telesa, ker se ne ujemajo s tem, kar sem si predstavljala kot »dober dan«. Utrujenost, ki sem jo prej razumela kot slabost, sem začela doživljati kot informacijo. Napetost kot povabilo k upočasnitvi, ne kot oviro.
In šele takrat so se začele dogajati spremembe, ki jih ni bilo treba vzdrževati s silo.
Majhni koraki, ki niso načrtovani
Nekatere od teh sprememb niso prišle skozi odločitev, ampak skozi izkušnjo. Topla voda z limono zjutraj na primer ni postala navada samo zato, ker sem o tem nekje brala, ampak zato, ker jo je moje telo sprejelo in ker mi je pomagala začeti dan z ritualom, brez nenadnega prehoda. Zame je to znak, da se telo prebudi, preden ga preplavi vse, kar prihaja iz zunanjega sveta. Seveda tudi, da se hidrira in opravi vse tiste kemične reakcije, ki so nujne za moje telo.
Sprehodi so prenehali biti aktivnost, ko sem nehala šteti, koliko trajajo in koliko korakov sem naredila. Postali so način, da se vrnem k sebi, da zbistrim misli, da se spomnim, da nisem ves čas v funkciji nekega cilja. Postali so način, da vdihnem kisik in pozdravim drevesa v svoji bližini.
Gibanje je izgubilo obliko obveznosti v trenutku, ko sem si dovolila, da je neurejeno, kratko, včasih komaj opazno, a prisotno takrat, ko je to moje telo potrebovalo. Takrat je gibanje zame postalo način, da se povežem s seboj in ponovno vzpostavim energijske tokove, da prosto tečejo.
Sprememba, ki se ne vsiljuje
Vse to so manjše spremembe, čeprav zame in za moj odnos do telesa in življenja zelo pomembne.
Največja sprememba pa se je zgodila v mojem odnosu do same sebe. Nehala sem se obravnavati kot nemogočo misijo, ki jo je treba ves čas izpolnjevati, in se začela doživljati kot bitje, ki ima svoje cikle, svoje zime in svoja pomladna obdobja.
Zima me ne uči, kako biti boljša, ampak kako biti bolj prisotna. Kako prepoznati trenutke, ko je dovolj to, kar sem, brez potrebe, da bi karkoli popravljala. Seveda je treba popravljati, a obstaja čas, ko se to dela.
Zato bi izpostavila odnos do sebe. Ker je po mojem mnenju to edina sprememba, ki jo v tem obdobju res potrebujemo – ne nova različica sebe, temveč globlji odnos s tisto, ki že obstaja.
Če želimo v novo obdobje nekaj odnesti s seboj, morda to ni nujno odločitev. Morda je dovolj majhen premik, komaj viden, a iskren.
En majhen korak, ki ne zahteva razlage.
En tih pristanek na lasten ritem.
Vse ostalo lahko počaka na pomlad.